Ključne problematike na področju zaposlovanja mladih v Sloveniji

Mladi po zaključku šolanja na prvo zaposlitev v povprečju čakajo 10 mesecev. Razmerje med suficitarnimi (tj. poklici, po katerih je na trgu dela malo povpraševanja) in deficitarnimi poklici (tj. poklici, po katerih je na trgu dela veliko povpraševanja) ter izobrazbeno strukturo mladih, ki iščejo zaposlitev, je zelo neusklajeno. Formalne izobraževalne institucije se le v manjši meri povezujejo z gospodarskim sektorjem, zaradi česar mladim (poleg prave izobrazbene usmeritve glede na potrebe trga dela) primanjkuje tudi praktičnih izkušenj. Slaba povezava med izobraževalnim sistemom in trgom dela mlade tako postavlja v slabše izhodišče za pridobitev kvalitetne zaposlitve. Skozi celotno izobraževanje (primarno, sekundarno in terciarno) pa je mogoče zaznati tudi občutno pomanjkanje karierne orientacije.

Mladi na trg dela vstopajo pozno. Eden od razlogov za ta pojav je dejstvo, da je velik odstotek mladih vključen v terciarno izobraževanje, kar je sicer eden izmed ciljev Lizbonske strategije in si ga vse države EU želijo doseči, vendar pa podaljša čas šolanja in s tem odloži vstop na trg dela. Pri tem gre tudi za protislovje med naraščanjem pritiska za doseganje čim višjih izobrazbenih dosežkov, saj ti omogočajo dostop na trg delovne sile, in hkrati razvrednotenjem samih izobrazbenih dosežkov. To je problem t. i. inflacije izobrazbenih dosežkov, ki se v oteženih pogojih prehoda med izobraževalnim in zaposlitvenim sistemom kaže v podzaposlenosti mladih (izobraženi mladi sprejemajo zaposlitve, ki niso primerne njihovi stopnji izobrazbe, s čimer se poveča konkurenca za delovna mesta, ki naj bi jih zasedli mladi z nižjo stopnjo izobrazbe). 

Veliko študentov tako izrablja možnost podaljševanja študija zlasti zaradi slabih zaposlitvenih priložnosti, prav tako pa se študij podaljšuje zaradi (še) neustrezne implementacije bolonjske reforme. Ustrezen prehod na trg dela pa nenazadnje v nekaterih primerih otežuje tudi pojav študentskega dela, katerega trenutna ureditev in izraba povzročata podaljševanje obdobja, ki ga mladi preživijo v okviru formalnega izobraževalnega sistema. Neformalne delovne izkušnje niso priznane s strani države, formalnih izobraževalnih institucij ter zlasti delodajalcev. Neformalno izobraževanje, usposabljanje in pridobivanje delovnih izkušenj je ključna sestavina življenja večine mladih, ki se sicer izobražujejo preko formalnih izobraževalnih institucij. 

Mladi si v času šolanja nabirajo delovne izkušnje s prostovoljnim, študentskim delom, v prostem času pa se udeležujejo aktivnosti, izobraževanj in usposabljanj v organizaciji mladinskih in ostalih nevladnih organizacij, drugih organizacij in podjetij. Neformalne izkušnje so skoraj edine, ki jih mladi ob vključenosti v formalni izobraževalni proces lahko pridobijo, hkrati pa so po strokovni in vsebinski plati enakovredne formalnim delovnim izkušnjam. Preko neformalnih delovnih izkušenj si mladi pridobijo najrazličnejše kompetence, ki prispevajo k njihovemu osebnemu razvoju, družbeni odgovornosti ter aktivnem državljanstvu in imajo predvsem velik pomen za razvoj delovnih sposobnosti in navad mladih. Kot take igrajo pomembno vlogo za trg delovne sile, vendar pa je zaradi pomanjkanja sistemskega priznavanja njihova vloga pri zaposlovanju mladih odvisna od diskrecijske volje delodajalcev. 

Mladi se zato soočajo z velikimi težavami pri vstopu na trg dela, kjer se od njih v veliki večini primerov zahtevajo formalne delovne izkušnje. Tako so, ne glede na morebitno usposobljenost, v zaposlovanju diskriminirani. Mladi so pri iskanju prve zaposlitve primorani sprejeti negotova, nestalna in zlasti neustrezna delovna mesta. Mladi so ena izmed najbolj ranljivih družbenih skupin na trgu delovne sile, zlasti zaradi pomanjkanja formalnih delovnih izkušenj. Pogoji dela, v katerih se mladi znajdejo pri prvih zaposlitvah, so nizka plačila, delo za določen čas, neskladnost dela s pridobljeno formalno izobrazbo in šibka socialna varnost. Na tej podlagi se mladi težje osamosvajajo, saj težko dobijo kredite za nakup stanovanj, prav tako pa taki pogoji dela vplivajo na veliko možnost ponovne brezposelnosti. Vse to povzroča slab ekonomski in socialni položaj mladih, jim krati avtonomijo ter obenem zavira njihov delovni potencial. Po dolgotrajni čakalni dobi pred pridobitvijo prve zaposlitve so mladi tudi psihično izmučeni, negotovi in posledično manj motivirani za delo.

Samozaposlovanje med mladimi je zelo slabo podprto in razvito. Mladi na prvem mestu o možnostih samozaposlovanja nimajo dovolj informacij in se jih k samozaposlovanju ne spodbuja. V okviru formalnega izobraževalnega sistema pa niti ne pridobijo dovolj kompetenc podjetnosti (sposobnosti posameznika za uresničevanje njegovih zamisli – ustvarjalnost, inovativnost, sprejemanje tveganj, sposobnost načrtovanja in vodenja projektov), kar jim v povezavi z večkrat nestabilnimi ekonomskimi razmerami jemlje motivacijo za samozaposlovanje. Ker ni ustreznih varnostnih mehanizmov za primere neuspešnosti poskusov samozaposlovanja mladih, so mladi v socialno in ekonomsko šibkih položajih toliko manj naklonjeni realizaciji svojih podjetniških potencialov, kar na tem področju vzpostavlja in ohranja neenakost možnosti vseh mladih. 

Dodaten problem nenazadnje predstavlja kompleksnost postopkov za vzpostavljanje podjetništva ter pridobitev začetnih finančnih sredstev. Tako pri iskanju zaposlitve oz. na trgu dela kot tudi v okviru samih pogojev dela je mogoče prepoznati velike neenakosti možnosti oz. diskriminacijo v zaposlovanju med različnimi skupinami iskalcev dela in delavcev. Največje razlike se pojavljajo na osnovi starosti. Medtem ko se starejši želijo v doglednem

času upokojiti, je zaradi podaljševanja delovne dobe to nemogoče. Na drugi strani se mladi želijo zaposliti, a imajo za zaposlitev premalo možnosti in priložnosti. Problem trga dela v Sloveniji je tudi v tem, da je v nekaterih delih preveč fleksibilen in premalo varen, predvsem v tistih oblikah zaposlitve, kjer so večinoma zaposleni mladi (delo za določen in nepolni delovni čas, različne oblike študentskega dela, honorarna in občasna dela). Po drugi strani pa je za zaposlene s standardnim vzorcem zaposlovanja - s pogodbami za nedoločen čas, s polnim delovnim časom in rednim delavnikom – zelo varen in premalo fleksibilen. 

Mladi se zato vedno pogosteje znajdejo v zaposlitvah, ki jim ne nudijo dovolj velike socialne in finančne varnosti. Mladi v takih službah ne razvijejo občutka pripadnosti delodajalcu in želje po aktivnem sodelovanju v oblikovanju delovnega mesta, kar negativno zaznamuje delovne rezultate, njihov delovni potencial, znanje in sposobnosti ter nenazadnje tudi motivacijo za širše družbeno udeležbo in odgovornost. Posebno problematiko nadalje predstavlja kakovost posebnih oblik dela mladih, kot so študentsko delo, pripravništva in prakse, ki jih mladi opravljajo med ali po zaključku šolanja, pri katerih pravila pravičnih pogojev dela prav tako ne veljajo; mlade pripravnike se v večini primerov izkorišča kot poceni delovno silo. 

Diskriminacija v zaposlovanju in pri pogojih dela pa je poleg tiste na podlagi starosti prisotna zlasti tudi na osnovi spola ter mnogih drugih osebnih okoliščin, zaradi česar se na problematiko diskriminacije na drugih osnovah med mladimi večinoma pozablja. Enakost možnosti v zaposlovanju in pogojev dela bi morala veljati za vse, kar z velikim poudarkom obsega tudi izenačevanje višine plač mladih moških in žensk. Ena izmed najbolj ranljivih skupin pod tem naslovom so seveda mladi z manj priložnostmi (predvsem manj izobraženi mladi in osipniki), ki težko izpolnijo že osnovne predpogoje za ustrezno udeležbo na trgu dela, saj imajo omejen dostop do informacij, izobrazbe ter tudi pridobivanja neformalnih delovnih izkušenj. Zaradi tega je njihova aktivnost na trgu dela bolj ali manj onemogočena, kar pa predstavlja hudo kršitev človekovih pravic.

Sledite povezavi, če vas zanimajo napotki za učinkovito iskanje prve zaposlitve.