Pasti iskanja prve zaposlitve

Na trgu dela pogosto srečujemo mlade diplomante, ki verjamejo, da bi jih zaradi diplome nekdo moral zaposliti. Že sama retorika (kdo me bo zaposlil, kdo mi bo našel zaposlitev) prelaga odgovornost iskanja zaposlitve na nekoga drugega. Tako razmišljanje je lahko škodljivo - na trgu dela je vsak odgovoren zase in od njegove proaktivnosti je odvisno, kako uspešen bo v iskanju dela. Razmere na trgu dela so, kakršne so, na nas je, da iz limon delamo limonado. 

Samo zaradi dejstva, da ste diplomirali, vam še ne pripada višja plača, kot jo imajo vaši vrstniki brez diplome. Mladi diplomanti pogosto pogojujejo višjo začetno plačo z minulimi zaslugami (diplomo), medtem ko večina delodajalcev višino plače povezuje z dejanskimi zaslugami kandidata za uspeh podjetja. Če hočete višjo plačo, jo upravičite z dodano vrednostjo, ki jo boste ustvarili svojemu delodajalcu, in ne s tem, da ste diplomirali. 

Najboljši čas za iskanje prve zaposlitve je kakšno leto dni pred koncem študija. Podjetja razmeroma hitro "zaposlijo" študenta, mladega diplomanta zelo nerada. Zadnji so pogosto "nepreverjeni", nimajo delovnih izkušenj, niso navajeni osemurnega delovnika. Podjetje torej tvega, da se kandidat ne izkaže in bo zato izgubilo tri mesece (poskusna doba), polno plačo kandidata in čas vnovičnega iskanja. 

Podjetje hitreje "zaposli" študenta, ker z njim tvega manj. Je cenejši, takoj ga lahko odpusti, zaposli pa ga šele, ko se izkaže na delovnemu mestu. Idealno je, da si študenti že med študijem nabirajo izkušnje v podjetjih in ta z delom prepričajo, da si zaslužijo zaposlitev. 

Večina diplomantov se loti pasivnega iskanja zaposlitve. Prijavijo se na zaposlitvene portale, na zavod za zaposlovanje, na zaposlitvene agencije in čakajo na ponudbe in zaposlitvene oglase. Ta strategija slabo deluje, ker je na trgu dela malo neposrednega povpraševanja po mladih diplomantih. Če čakajo, da se bo tak oglas pojavil v medijih, se bodo lahko načakali. Če se tak oglas tam vseeno pojavi, ga vidijo še vsi njihovi sošolci, ki se nanj prijavijo in tako hkrati konkurirajo za delovno mesto. 

Več uspeha imajo proaktivni kandidati, ki dejavno iščejo zaposlitev. Približno 80 odstotkov prostih delovnih mest namreč ni nikoli javno objavljenih, ker podjetje že prej najde kandidata. Ta delovna mesta zapolnijo kandidati, ki so za to delovno mesto izvedeli pred javno objavo. 

Aktivirali so svoj krog znancev, naj jih obvestijo o morebitnih prostih delovnih mestih (družina, prijatelji, sošolci z zaposlitvami, kolegi iz raznih združenj) ali pa so zbrali seznam zanimivih podjetij, vsa preklicali (šefe oddelkov, kjer želijo delati), se predstavili, si izbojevali možnost osebne predstavitve in prepričali podjetje o zaposlitvi. 

Delodajalci cenijo proaktivnost kandidatov, po drugi strani pa ne želijo zapravljati za objavo zaposlitvenih oglasov, nočejo izgubiti časa s pregledovanjem več 100 prijav, z intervjuji. Če pred tem najdejo kolikor toliko ustreznega kandidata, ga bodo zaposlili. 

Pri pogajanjih med podjetjem in delodajalcem pogosto pride do dvojnega egoizma, ki je za iskalca zaposlitve lahko problematičen. V procesu kadrovanja sta udeleženi dve stranki - iskalec zaposlitve in delodajalec. Kandidat hoče dobro plačo, dobro delo, veliko dopusta, dobre bonitete, dober delovni tim, veliko izobraževanj. 

Delodajalec hoče pridnega sodelavca s čim nižjo plačo, ki bo pripadal timu, ne bo delal težav, bo v podjetju ostal dlje časa. Vsaka stranka ima svoj interes pri zaposlitvi, vendar je iskalec prve zaposlitve v pasivni poziciji. Treba se je prilagoditi in najprej potešiti želje delodajalca (dokazati, da lahko povečate produktivnost, znižate stroške ali povečate prodajo), šele potem so na vrsti vaše želje in zahteve. 

Iskanje prve zaposlitve je lahko stresno. Iskanje je lažje, če ste proaktivni in če se zavedate, da morate najprej podjetje prepričati, da mu boste prinesli vrednost, in šele potem razmišljate o svojih potrebah.