1. maj – mednarodni praznik delavcev

1. maj - simbol združitve delavskega razreda v boju proti izkoriščevalskemu vodilnemu sloju kapitalistov. Ideja o združitvi moči delavskega razreda v skupen boj nasproti kapitalističnim izkoriščevalcem se je rodila že leta 1856 v Avstraliji.

Ideja o združitvi moči delavskega razreda v skupen boj nasproti kapitalističnim izkoriščevalcem se je rodila leta 1856 v Avstraliji kot posledica težnje po prehodu s povprečno 11-urnega delovnika na osemurni. Enotnost delavstva se je izkazala kot zelo učinkovito orožje, zato se je hitro razširila tudi v Ameriko in Evropo ter do leta 1927 osvojila svet. Prve prvomajske demonstracije in proslave delavstva v mednarodni razsežnosti so se zgodile leta 1890 in se tradicionalno ponavljajo vse do danes. V tem času je pritisk delavskega razreda popustil, grabežljivosti in izkoriščevalskim težnjam kapitalistov pa ni videti konca.

Iz Avstralije v Ameriko

Ideja, da se kot sredstvo za dosego osemurnega delovnika organizira dan proletariata, izvira iz Avstralije. Prve demonstracije in s tem dela prost dan so avstralski delavci organizirali že leta 1856, na dan 21. aprila. Demonstracije so bile odmevne in med delavci zelo dobro sprejete, zato se je pojavila težnja po ponovitvi. Ideja množičnih demonstracij in s tem združitev sil in moči dolgo izkoriščanega delavskega razreda je hitro prestopila meje Avstralije in osvojila proletariat vsega sveta. Zgledu Avstralije so najprej sledile Združene države Amerike. Prve demonstracije ameriških delavcev, ki so zahtevali osemurni delovnik, so se zgodile 1. maja 1886. Demonstracij se je udeležilo približno pol milijona delavcev z vseh koncev ZDA. Največja in tudi zgodovinsko najodmevnejša demonstracija se je zgodila v Chicagu, kjer je bilo v spopadu med delavci in policijo ranjenih več ljudi, vsaj štirje so bili umorjeni. Policijske intervencije in sodni pregoni so za več let zatrli ponovitve prvomajskih demonstracij in praznovanj. Leta 1888 se je proletariat ponovno sestal in določil, da se bodo v boju za osemurni delovnik ameriški delavci ponovno združili 1. maja 1890.

Iz Amerike v Evropo in naprej

Medtem se je okrepilo tudi gibanje v Evropi. Leta 1889 je kongres 2. internacionale v Parizu, s strinjanjem ameriške delegacije delavcev, razglasil 1. maj 1890 za mednarodni praznik delavcev ter hkrati delavski razred pozval, naj se na ta dan pridruži boju za 8-urni delovnik in se v čim večjem številu udeleži množičnih demonstracij. Odziv je bil velik in 1. maja so delavci iz večine držav Evrope in ZDA bojkotirali delo in na ulicah mirno protestirali. Mirni protesti so se zvrstili tudi v Čilu, Peruju in na Kubi, kjer so delavci zahtevali 8-urni delovnik, enake pravice za belce in črnce ter delavsko enotnost.

Frederick Engels, ki se je polmilijonski množici delavcev v Hyde Parku v Londonu pridružil 3. maja, je poročal: »Proletariat Amerike in Evrope je prvič v zgodovini združen v eno vojsko, pod skupno zastavo in s skupnim ciljem.« Kakor pred 30 leti v Avstraliji so bile tudi te demonstracije in praznovanja mišljene kot enkraten dogodek. Vendar je bilo to praznovanje in protestiranje očitno dovolj, da so vsi razumeli in čutili, da se mora ta dan vsako leto ponoviti. V Rusiji, Braziliji in na Irskem so 1. maj prvič slavili leta 1891, na Kitajskem leta 1920 in v Indiji leta 1927. Ob pridružitvi teh držav je prvi maj postal resnično mednarodni dan delavcev.

Četudi je bila zahteva demonstracij po 8-urnem delovniku dosežena, se delavski razred 1. maju ni hotel odreči. 1. maj – dan delavcev bo živel vse dotlej, dokler se bo nadaljeval boj delavskega razreda proti vodilnim silam in vse dokler ne bodo uresničene vse zahteve. Pa četudi bi se nekega dne vse zahteve zares uresničile, bomo prvi maj praznovali še naprej, če ne drugega v spomin in opomin na pretekle grenke boje in desettisočletno izrabljanje delovne sile.

Slovenija

Praznovanje 1. maja se je že z letom 1890 začelo tudi na ozemlju današnje Slovenije; sprva v rudniških krajih, kmalu zatem tudi v industrijskih območjih v Trstu, Ljubljani in Mariboru; kot državni praznik pa je bil uzakonjen leta 1948. Praznovanje 1. maja se je pričelo z budnico delavske godbe. Delavci so oblekli svojo mašno obleko, v katere gumbnico so zataknili rdeč nagelj in prvomajsko značko, ter se odpravili na delavski shod, ki se je po navadi zaključil z bučno veselico. V čast 1. maja so postavili tudi mlaje, simbole svobode, ter na bližnjih hribih kurili kresove. Večina običajev se je ohranila vse do danes.

Več o uresničenih zahtevah delavcev, ki so jih postavili že pred 200 leti pa si lahko preberete v članku "Kaj, če bi ponovili 1. maj?".