Kako zamenjati službo in kdaj je pravi čas za spremembe
2.3.2016
Z dr. Aleksandrom Zadelom, direktorjem v podjetju Inštitut C.A.R. in predavateljem na koprski Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijsko tehnologijo, smo se pogovarjali o tem, kako izkoristiti študijsko obdobje, da nam bodo prejeta znanja v korist v prihodnosti in kako uspešno spremeniti kariero.
Z dr. Aleksandrom Zadelom, direktorjem v podjetju Inštitut C.A.R. in predavateljem na koprski Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijsko tehnologijo, smo se pogovarjali o tem, kako izkoristiti študijsko obdobje, da nam bodo prejeta znanja v korist v prihodnosti in kako uspešno spremeniti kariero.
"95 odstotkov študentov je zadovoljnih, če se lahko pritožujejo, kako slab je nek program, kako nerazumevajoči so profesorji. V jamranju so svetovni prvaki. Redki izkoristijo, kar jim študij ponuja. Izredni študenti so najboljše stranke na svetu. V veliki večini plačajo nekaj sto tisočakov na leto, v zameno za to pa ne zahtevajo skoraj ničesar, dovolj jim je podpis na predavanjih in opravljen izpit," pravi Aleksander Zadel. On ni bil tak kot študent – in tudi kot predavatelj skuša študente pritegniti, da razmišljajo, da vzamejo, kar jim predavatelj lahko ponudi.
Idealen mentor je nevaren
Že v tretjem letniku gimnazije je sklenil, da bo psiholog. "Sprva sem imel zelo romantičen pogled na ta poklic. Kljub temu je odločitev počasi zorela v meni, predvsem pri urah psihologije in proti koncu srednje šole so že vsi vedeli, kaj bom študiral." Toda po odsluženem obveznem vojaškem roku je presenetil. Tako druge kot sebe. "Vpisal sem se na elektrotehniško fakulteto. Še sam sebi nisem znal razložiti, zakaj. Nič čudnega, da sem že okrog novega leta ugotovil, da to ni zame. Prenehal sem hoditi na predavanja, začel delati pred študentskega servisa in se pripravljati na sprejemni izpit iz psihologije." Leto ni šlo v nič. Takrat je namreč resnično ugotovil, da je psihologija poklic njegovega življenja – in ob tem pridobil prve dejanske delovne izkušnje. "V tistih letih so se v Italiji dogajale revolucionarne spremembe na področju psihiatrije. Zaprte oddelke v psihiatričnih bolnišnicah so odprli, zato sem se kot prostovoljec odpravil delat na Psihiatrično kliniko v Trst. Stvari, ki sem jih tam doživel, so me utrdile v prepričanju, da sem po duši psiholog in da bom od tega živel."
Študij psihologije je zaključil z jasno željo, da bo delal v klinični psihologiji, zato je po pripravništvu v zdravstvenem domu hkrati vpisal tako podiplomski študij kot strokovno specializacijo iz klinične psihologije, zaposlil pa se je na koprskem Zavodu za zdravstveno varstvo, v enem prvih slovenskih centrov za zdravljenje in preprečevanje bolezni odvisnosti. V praksi je našel svoje poslanstvo in spoznal, koliko lahko posameznik pridobi ob pravem mentorju. "To obdobje je bilo za moj razvoj in razumevanje dela psihologa odločilno. Imel sem srečo, da sem delal z dr. Milanom Krekom, pionirjem ukvarjanja z boleznijo odvisnosti od prepovedanim drog, od katerega in ob katerem sem se ogromno naučil. Bil je zahteven vodja, nanj sem bil pogosto jezen kot ris. Ni mi bilo lahko, a ko gledam s časovne distance, ga iskreno spoštujem. Sanjati o idealnem mentorju je nevarno, saj te lahko tak mentor zaziba v cono ugodja, v kateri se ne razvijaš tako, kot bi se sicer lahko. Takrat sem se naučil, da če želiš imeti trdo kožo, se moraš valjati po robidah in koprivah. V varnem, nezahtevnem okolju in pod steklenim zvonom ostane tvoja koža prosojna in občutljiva kot pri dojenčku. Ko usposabljam vodje, vedno poudarjam, da lahko zaposleni razvijejo močen občutek lastne vrednosti in zdravo samopodobo takrat, ko delajo veliko in dobro. Veliko ljudi nima v sebi energije, da bi delali veliko in dobro, zato jih mora nekdo potisniti, spodbuditi."
Gospodarski adrenalin
Med delom v centru je ugotovil, da je kurativa le en vidik njegovega dela. "Spoznal sem, da se je pomembno posvetiti tudi preventivi. Pripravili smo eno prvih šol za starše, kjer smo kot tim strokovnjakov z različnih področij predavali o tem, kaj lahko starši naredijo, da bo otrok zrasel v zdravo osebnost in znal sprejemati avtonomne, kakovostne odločitve. Takrat sem ugotovil, kako mi ležijo predavanja in koliko lahko prispevam kot svetovalec." Težave posameznikov, s katerimi se je pri terapevtskem delu srečeval, so v njem vzbudile zanimanje za področje obvladovanja stresa, s čimer se je začel aktivno ukvarjati. Tako je začel predavati menedžerjem – to je bil njegov prvi stik z gospodarstvom. "Spoznal sem adrenalin, ki spremlja vodenje in odločanje v gospodarstvu. Ta me je pritegnil v nekaterih pogledih še bolj kot klinična psihologija."
Odločitev o zamenjavi službe zato ni bila težka. "Konec devetdesetih je bilo na področju mojega dela v zdravstvenem zavodu nekakšno zatišje, prihajalo je do težav pri financiranju projektov, kar je samo spodbudilo mojo odločitev, da postanem predavatelj na koprski Fakulteti za menedžment. Hkrati sem postal samostojni podjetnik za svetovanje podjetjem." Še danes na fakulteti predava o vodenju, motivaciji, čustveni inteligenci, timskem delu, reševanju konfliktov – o istih stvareh, ki jih preverja v praksi. "Na podlagi lastnih izkušenj iz prakse ugotavljam, katere teorije držijo in katere ne. Gre za nekakšno dvostransko piljenje idej."
Kmalu zatem, so ga povabili, da postane pomočnik predsednika uprave Istrabenza, Janka Kosmine. "Pridi pokazat, kako se v praksi dela to, kar svetuješ, me je izzval. Tako sem tudi sam izkusil gospodarski adrenalin na svoji koži – postal sem odgovoren za iskanje kadrov, načrtovanje njihovega kariernega razvoja, motivacijo ... V klinični psihologiji prevzemaš odgovornost za to, da dobro svetuješ, v gospodarstvu pa si odgovoren tudi za rezultate. V sprejemanju te odgovornosti uživam." Zato je tudi izrazil željo, da bi se iz družbe Istrabenz, d.d., ki so jo organizirali kot holding, preselil v eno od hčerinskih družb, kjer bo lahko intenzivneje delal z ljudmi. "Odločil sem se za Actual, ki je zelo dinamično, prodorno podjetje, s pretežno mladimi zaposlenimi, z visoko izobraženimi. Za kadrovika je to zahtevno okolje, a v tem sem užival, čeprav je precej različno od klinične psihologije. Veliko je osebnega stika z ljudmi, kar me je izpolnjevalo ne le po menedžerski, ampak tudi po človeški plati."