Zaposlitveni portal MojeDelo.com za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo? Strinjam se Želim izvedeti več

Miha Mišič: »Ko dobiš priložnost, jo pač moraš izkoristiti«

Povej naprej

Miha Mišič je nadobudni komentator in sodelavec Športnega programa na TV Slovenija. Začel je kot košarkarski navdušenec in novinar, ki je vedno pripravljal kvalitetne prispevke iz različnih športnih prireditev, danes pa ga lahko slišimo tudi v vlogi komentatorja, v kateri zelo uživa. Novinarsko delo opravlja že 15 let in pri tem mu je najljubša dinamika dela.

Miha Mišič je nadobudni komentator in sodelavec Športnega programa na TV Slovenija. Začel je kot košarkarski navdušenec in novinar, ki je vedno pripravljal kvalitetne prispevke iz različnih športnih prireditev, danes pa ga lahko slišimo tudi v vlogi komentatorja, v kateri zelo uživa. Novinarsko delo opravlja že 15 let in pri tem mu je najljubša dinamika dela.


Kako poteka delo komentatorja?

Miha Mišič (desno), izkušeni sodelavec Športnega programa na TV Slovenija: »Pri mojem delu mi je všeč dinamika dela. Včasih se zgodi, da moram v enem dnevu zamenjati tri lokacije. Meni to zelo ustreza, da sem lahko na terenu, se pogovarjam z ljudmi.«

M.D.: Najprej tipično vprašanje za začetek - kakšni so bili tvoji začetki novinarske kariere? Imaš kakšno anekdoto, ki se ti je zgodila tekom nabiranja izkušenj v teh vodah? Kako si pristal na RTV Slovenija?


Miha Mišič: Postati športni novinar so bile moje otroške sanje. Velikokrat sem se pred televizorjem poistovetil s športnimi komentatorji in jih poskušal posnemati. Na Blokah, kjer sem doma, medijska kultura ni bila posebno razvita. Šele okoli leta 2000 se je tudi na tistem koncu Slovenije začelo medijsko udejstvovanje - najprej v lokalnem glasilu Občine Bloke - Bloški korak - in kasneje z regionalnim časnikom Notranjske novice. Vedel sem, da je to pravzaprav edini stik z novinarstvom, zato sem urednike prosil za priložnost. Šport mi je blizu od malih nog, zato je bila logična posledica, da bom, sprva, pisal o športu. In mislim, da se ne bom zmotil veliko, če rečem, da se uredniki, dokler ne pridejo do težave, kdo bo pisal o športu, ne zavedajo, da tega ne more početi vsak. Človeka, ki zanima šport in zna to tudi spraviti na papir, je potrebno najti ali pa se mora pokazati sam. Nisem pa vedno pisal samo o športu, napravil sem recimo tudi intervju z Mikijem Mustrom, pa s skupino Siddharta, glede na to, da sem računalničar, mi tudi teme v povezavi z IT niso tuje. In anekdota, ki je bila zelo poučna zame, je prav s skupino Siddharta. Dobili smo se v Areni Vodafone, kot se je takrat imenovala, in na moje veliko navdušenje sta na intervju prišla Tomi Meglič in Jani Hace. Intervju mi je ostal v grenkem spominu, ker je bil samo ponavljanje že postavljenih vprašanj. Fanta sta bila super!! Odgovarjala sta kot bi bila totalna ekskluziva, ampak kar sem naredil iz take priložnost ... jah, zapravil sem jo, a hkrati sem se takrat prvič zavedal, da je novinarstvo poklic, ki ga moraš opraviti 100% ali pa se ga sploh ne loti. Ker, takih priložnosti, kakršno sem imel jaz, pri intervjuju s Siddharto, po znamenitem koncertu za Bežigradom, 30 tisoč obiskovalcev, pač ne bo več. Na TV Slovenija pa sem prišel leta 2003, na Fakulteti za družbene vede nam je profesor Milosavljevič povedal, da Športni program išče nove sodelavce. Avdicije ni bilo, ampak sčasoma se je zgodil tak osip, da smo zdaj od več kot 60, kolikor nas je prišlo na uvodni sestanek, ostali samo trije.

M.D.: Kaj se ti zdi, da mora vsebovati življenjepis novinarja, ki bi želel priti do svoje sanjske službe? So življenjepisi v tem poslu potrebni? Bi jih zamenjal s čim drugim (recimo portfelj, mreženje, dokazovanje...)?


Miha Mišič: Mislim, da vsakega novinarja najbolj označuje opravljeno delo. Sam v svoje reference rad vpišem število neposrednih prenosov, ki sem jih opravil, pomembne prispevke, ki sem jih naredil, velike športne dogodke, ki sem jih spremljal, in dokumentarne filme, oddaje, feljtone, ki sem jih naredil. Torej, stvari, ki kažejo na to, da sem sposoben opraviti določeno delo. In za te stvari, ki jih napišem, sem prepričan, da sem jih naredil najbolje in dobro. Prepričan pa sem, da je dober življenjepis za novinarja zelo težko napisati. Ker bo ta življenjepis prebral nekdo, ki natančno ve, kaj si želi. Težko bo nek novinec pretental izkušenega mačka, ki je v svoji karieri videl veliko takšnih in drugačnih ljudi. Seveda pa obstajajo na pomembnih pozicijah tudi »bleferji«, ki mogoče nasedejo domišljijskim spisom, ampak to pa je že bolj težava, s katero se soočajo prijavitelji na delovno mesto. Ja, portfelj se mi zdi kar dobra rešitev za novinarje, ampak bi ga zelo zminimaliziral, da so notri res samo stvari, ki kažejo na določeno usposobljenost.

M.D.: Imaš občutek, da je novinarski poklic težak poklic? Je konkurenca velika? Opažaš porast vedno novih in novih novinarjev na športnem področju? Se zaradi tega manjšajo možnosti za dokazovanje za vas, starejše novinarje?


Miha Mišič: Novinarski poklic je zelo težak, pogosto zelo stresen, večno se nekaj sprašuješ in nekaj dodatno preverjaš. Ampak v zadnjih letih je poklic postal zelo neugleden, saj je s porastom predvsem športnih televizij že vsak lahko komentator. Včasih smo rokomet enačili z Ivom Milovanovičem, hokej, skoke s Tomom Lajevcem, košarko z Mihom Žibratom... Zdaj pa neznani glasovi s skromnim besednim zakladom podajajo komentar tekme... In, kar je zame najbolj kritično, za 30, 40 evrov na prenos... Konkurenca se mi ne zdi velika, saj sem prepričan, da na Televiziji Slovenija delamo najbolje! Imamo pa sodelavci Športnega programa TVS hkrati veliko srečo, da se lahko učimo od teh komentatorjev, ki smo jih občudovali v mladih letih. Na nas prenašajo svoje znanje in izkušnje. Nisem čisto prepričan, da športno novinarstvo ostaja zanimivo. Tudi pri nas smo v zadnjih letih imeli nemalo težav s pridobivanjem novih kadrov. Največja težava, ki jo opažam jaz, je, da si ti mladi "novinarji" sami pri sebi verjetno rečejo, ok, zdaj sem tu, dajte mi komentirati... Čakaj malo, ne gre to tako. Najprej spoznaj sistem dela, opazuj ljudi, ki to delajo že 25, 30, tudi 40 let in boš dobil priložnost. Še čisto vsak jo je!! In ko dobiš priložnost, jo pač moraš izkoristiti. To pa je tako ali tako isto kot v vsakem istem poslu.

M.D.: Kaj se ti zdi, da dela športnega novinarja dobrega novinarja?


Miha Mišič: Novinarstvo ni samo poklic, ampak je tudi celodnevno delo. Jaz že zjutraj, največkrat preko telefona, preverim rezultate, novice in ostale stvari, ki me zanimajo in jih spremljam. Večkrat se zalotim, da pravzaprav ves čas razmišljam kot novinar. V času evforije Peter Prevc sem si razbijal glavo z vprašanji, kaj ga še vprašati. Dober novinar zna v pravem trenutku vprašati prave stvari. S sogovornikom je vljuden in predvsem pravičen. Nihče ti ne bo zameril, tudi če boš vprašal kaj bolj na ostro, če boš to naredil na pravičen način. Vem, kaj zmoti sogovornike - neresnica, laž, podtikanja... Moram pa reči, da so dan danes tudi sogovorniki zelo pripravljeni na intervjuje in če nisi dobro pripravljen, tudi na človeka, ki ti stoji nasproti, se kaj hitro lahko zgodi, da on vodi intervju in ne ti.

M.D.: Kaj ti je pri opravljanju tega dela najboljše? Je to spoznavanje novih ljudi, potovanja, razgibano delo itd.?


Miha Mišič: Pri mojem delu mi je všeč dinamika dela. Včasih se zgodi, da moram v enem dnevu zamenjati tri lokacije. Meni to zelo ustreza, da sem lahko na terenu, se pogovarjam z ljudmi. Novinarstvo mi je dalo toliko novih znanj, da si niti predstavljati ne morem. Enostavno si prisiljen sprejeti neka pravila, ki ti prav pridejo tudi v življenju. Recimo čas. Če ne drugega, se moraš navaditi, da si znaš organizirati čas, ki ga imaš na voljo. Če je tekme konec ob 22:25 in so poročila na sporedu ob 22:45, moraš v tem času napisati, prebrati, montažer mora zmontirati in poslati prispevek. To je moje delo, ki ga pač moram opraviti. Jaz bi temu rekel pozitiven stres, adrenalin je nekaj, kar me privlači. Malo bolj zoprno postane, če se take stvari vlečejo več dni... Potem pa glava zablokira, nujno potrebuje odmor...

M.D.: Kaj se ti zdi v tem poslu najtežje? Kako upravljaš z morebitnimi negativnimi komentarji ljudi? Si vseeno medijska osebnost, ki je na udaru širše javnosti...


Miha Mišič: Najtežja stvar pri moje poklicu pa je, haha, kako paradoksalno, urnik. Domači so se navadili, da sta sobota in nedelja zame glavna delovna dneva. Nekaj časa traja, da se okolica navadi na to, da pač zvečer nisi doma, da razna družinska kosila ob nedeljah niso možna, da takrat ko vsi sedijo pred televizorjem, ti delaš. Negativnih komentarjev ne slišim. Ne berem forumov, ne zanima me, kaj si anonimneži, ki v življenju najverjetneje niso ničesar naredili in dosegli, mislijo o mojem delu. Z veseljem spregovorim s komerkoli želi prek elektronske pošte. Evo, jaz sem Miha Mišič, kdo si pa ti? Ni problema, sem za debato, povej kaj znaš in kateri dosežek ti daje avtoriteto ocenjevanja. Moram reči, da se tudi ljudje, ki imajo sprva malce negativno mnenje, potem omehčajo. Ker se pogosto zgodi, da ne ocenjujejo samo mojega opravljenega dela, ampak gledajo na celotno sliko - tudi kako je režiser postavil kamero, zakaj ljudje v dvorani tako kričijo, zakaj je toliko reklam... torej tudi na stvari, na katere jaz kot komentator ali novinar nimam vpliva. Na koncu običajno pridemo do sklepa, da bomo pač morali tako shajati naprej. Si pa vsako pripombo z veseljem zabeležim in razmišljam o njej, če je le argumentirana.

M.D.: Kakšno je trenutno stanje zaposlitev v medijih? Opažaš porast odpiranja s.p.-jev ali kakšnih drugih oblik zaposlitve? Se je zaradi fleksibilnega zaposlovanja in načina dela novincem lažje prebiti v medije?


Miha Mišič: Pri nas, na RTV, so zdaj zaposlili kar nekaj novinarjev. Ampak moje mnenje je, da je v Sloveniji največ novinarjev s statusom samostojnega novinarja ali pa s.p. V tem ne vidim nič slabega, saj tak način stimulira pridne in kaznuje lenuhe. Novinci so običajno bolj motivirani za delo, ampak enostavno se ničesar ne da preskočiti. Treba je iti prek nekaj faz spoznavanja dela. Težko si predstavljam, da bo nekdo, ki gre prvič na intervju z znanim športnikom, ki ga ni še nikoli srečal, naredil dober prispevek. In, še enkrat, mislim, da v veliko primerih redna zaposlitev za nedoločen čas v novinarstvu ne prinese nič dobrega.

M.D.: Veliko tudi potuješ in veliko si zdoma, saj tvoje delo poteka tudi na terenu. Kako usklajuješ družinsko in poslovno življenje? Si kdaj pomislil, da bi vse skupaj opustil in se prepustil družini?


Miha Mišič: Kar se tiče službenih terenov in družine sem že nekaj nakazal v enem prejšnjih vprašanj. Družina se je navadila na moje delo. K sreči imam razumevajočo ženo, ki je tudi tesno povezana s športom. Kar drugi pari delajo popoldan, midva lahko včasih nadoknadiva dopoldan. Otroka gresta v vrtec in imava kakšno uro, ki jo izkoristiva zase. Nikoli se ne zgodi, da bi na daljši službeni teren odšel, ne da bi za to vedel vsaj 3 mesece prej. In tako je lažje planirati. Tudi otroka sta se navadila, da očija včasih ni doma, spremljata me prek televizije in se potem slišimo po telefonu ter govorimo tudi o tem... In odštevamo dneve do mojega prihoda domov. Pridejo tudi trenutki, ko bi najraje vse skupaj kar pustil in rekel, da se tega ne grem več. Ampak, to so redki in kratki trenutki. Na koncu, ko dam na tehtnico pluse in minuse, ni nobenega dvoma, kam se ta tehtnica nagne. Mislim, da bi tudi moja družina kar malce čudno pogledala, če bi se kar vsako nedeljo lahko zbrali ob isti mizi.

M.D.: V katerih oddajah te lahko gledamo? Kako potekajo priprave nanje?


Miha Mišič: V bistvu se bolj kot za voditelja profiliram za reporterja (komentatorja) in novinarja. Voditeljstvo mi nikoli ni preveč dišalo, čeprav sem tudi odvodil nekaj oddaj - med zadnjim nogometnim prvenstvom, vodil sem nekaj oddaj Športni izziv... Priprave na oddajo so sicer kar zahtevna reč. Pripravljam se kar nekaj dni, če je za to čas, izbiram in kličem goste... Največ časa pa mi potem vzame "simulacija" oddaje, ko se poglabljam in razmišljam, kako voditi oddajo, da bo imela neko rep in glavo, kako umestiti prispevke, kam gre kakšna iztočnica... Rad si zapišem več vprašanj, kot jih v resnici potrebujem, saj ne želim priti v situacijo, ko bi imel še dovolj časa, pa nobenega vprašanja iz glave več. Če bi pa moral izbirati, bi precej raje delal oddajo v živo, kot pa posneto. No, in če te ravno zanima, Anja, moj prvi šport, ki ga pokrivam, je košarka. Sem tudi komentator tega športa in v tem zelo uživam.

M.D.: Kako se pripraviš na komentiranje tekem? Verjetno imaš pred seboj kopico listov in podatkov... Kako usklajuješ dogajanje na igrišču z informacijami, ki jih imaš na voljo?


Miha Mišič: Komentiranje pa je posebna umetnost. Priprava na tekmo pa ključna. Ugotovil sem, da za pripravo na eno ekipo potrebujem približno 8 ur. Od vsakega košarkarja želim pridobiti vsaj tri zanimive podatke, ki so vezani na njegovo kariero, življenje, hobije in podobno. Potem so tu še trenerji. Prav neverjetno je, kako ob pripravi na tekmo ugotovim veliko število povezav, ki so mi zanimive. Trener Krke Vladimir Anzulović je bil nekdanji soigralec Dragiše Drobnjaka pri Krki, letos sta si stala nasproti vsak v svoji ekipi. Ceola Clark je v času univerzitetne košarke tekmoval z Derrickom Roseom in mu nasul 18 točk, in še in še... Vsako ekipo spravim na en A4 list, imam nek sistem, ki sem ga videl pri enem od komentatorjev na evropskem prvenstvu in ga prilagodil svojim željam. Tako točno vem, kje se skriva kakšen podatek. Vse te stvari spravljam v posebno mapo in tudi tam je nek sistem, da to lahko, če potrebujem, logično najdem. Večino zanimivih podatkov si med pripravo kar zapomnim. Neke letnice in stvari, ko je potrebno kaj naštevati, pa si raje kar zapišem in potem, če je čas, to tudi povem. Vedno je ospredju dogajanje na parketu! Zanimivi podatki pa so popestritev. Primer: Saša Zagorac je v dresu Zlatoroga samo v 2. delu prve lige zgrešil vsega 5 prostih metov. Ko je Zagorac na tekmi, ki sem jo prenašal, izvajal proste mete, mi je ta podatek prišel še kako prav.

M.D.: Si kot komentator raje objektiven ali subjektiven navdušenec tvoje ekipe? Si se zaradi narave športnega navijača, ki mu srce utripa ob zmagovanju tvoje ekipe, kdaj spozabil, čeprav se ne bi smel?


Miha Mišič: Težko rečem, da košarkarske tekme gledam kot kakšen navijač. Opazil sem, da pač gledam košarko in dve ekipi v različnih dresih. Na koncu zmaga ena od teh ekip, če je košarka dobra sem dobre volje, če ne, pa se sprašujem, kaj je zdaj to, da košarka ni bila dobra. Precej bolj živčen pa sem bil na tekmah tretje ženske odbojkarske lige, ko je eno od ekip vodila moja žena. Takrat sem bil pa čisto na trnih, živčen in za vsako točko sem se sekiral. Če se vrneva na košarko, skušam biti objektiven, kot komentator poskušam pred tekmo govoriti tudi z obema trenerjema, ki ti povesta razne stvari, tudi take, ki mogoče niso za v javnost, in takrat pač podzavestno veš, da ekipi pač nista enaki. Ampak, kot rečeno, skušam biti objektiven, navdušujejo pa me lepe poteze slovenskih košarkarjev.

M.D.: Za konec - kaj bi svetoval mladim, ki bi se radi preizkusili v športnem novinarstvu ali novinarstvu na sploh?


Miha Mišič: Predvsem mislim, da morajo mladi imeti to željo, postati športni novinar, v sebi. To se ne prebudi ali pa nauči. Če želja obstaja, potem je naslednji korak, da moraš nekje začeti spoznavati novinarstvo. In biti pripravljen na delo, učenje in spoznavanje. Potem pa vztrajno, korak za korakom, zastavljati si cilje in jih izpolnjevati. Novinarstvo je lep poklic, ampak zelo zelo netipičen, zato mora biti človek pripravljen spremeniti svoj način življenja.

Vas zanima, kako poteka razgovor za delovno mesto v medijih?


PREBERITE SI


Avtor: Anja Damjanović za MojeDelo.com

Povej naprej

Izberi področje dela