Obračun potnih stroškov za telebane

Povračilo potnih stroškov na delovnem mestu se različno obravnava, saj je odvisno od tega, ali ste zaposleni v zasebnem ali javnem sektorju. Za javni sektor obračun potnih stroškov zakonsko določa Zakon za uravnoteženje javnih financ, v zasebnem sektorju pa je za to »zadolžena« Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Povračilo stroškov v javnem sektorju

Po 168. členu pristojnega Zakona, ki skrbi za uravnoteženost javnih financ, je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela dodeljeno zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta znaša več kot dva kilometra. Zaposlenemu povračilo potnih stroškov pripada v višini stroškov javnega prevoznega sredstva, če pa delavec nima možnosti uporabe javnega potniškega prometa, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Ne glede na vse povračilo potnih stroškov ne sme presegati višine minimalne plače, razen v izjemnih primerih. V primeru, da je za zaposlene podjetja zagotovljen brezplačen prevoz oz. če mu brezplačen prevoz na delo in z dela nudi delodajalec, mu povračilo potnih stroškov ne pripada.

Kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, je kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delovno mesto. V primeru, da ima zaposleni v uporabi službeno stanovanje oz. stanovanje, ki je bližje delovnemu mestu, v najemu, se mu potni stroški obračunavajo na podlagi razdalje do tega stanovanja in ne do stalnega prebivališča.

Zakon določa, da lahko delavec dobi povrnjene višje stroške za prevoz na delo in z dela zaradi selitve med trajanjem pogodbe o delovnem razmerju, a vendar le, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma, če se tako sporazume z delodajalcem.

Vedno se povrnejo takšni stroški, da delodajalec upošteva najkrajšo razdaljo do delovnega mesta oz. najcenejši prevoz, najsi bo to javni ali z osebnim avtomobilom.

Povračilo stroškov v zasebnem sektorju

Po 3. členu zgoraj omenjene Uredbe se povračilo potnih stroškov ne šteje v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od običajnega prebivališča zaposlenega. Običajno prebivališče zaposlenega je mesto, ki je najbližje mestu opravljanja dela, drugo prebivališče pa je po tej uredbi tisto, od koder se delodajalec vsaj štirikrat tedensko vozi na delovno mesto.

V primeru, da je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer, se v davčno osnovo poleg povračila stroškov iz zgornjega odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 € za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in temu najbližjim postajališčem.

Če zaposleni iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, se v davčno osnovo, ne glede na zgoraj omenjene odredbe, ne všteva povračilo stroškov do višine 0,18 € za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

Za povračilo potnih stroškov se tudi v zasebnem sektorju upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave.

V primeru, da ima zaposleni možnost uporabe službenega vozila za privatne namene in mu delodajalec pri tem zagotovi tudi gorivo, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov.

Mobilnost in dnevne migracije so iz leta v leto v Sloveniji bolj pogoste, zato je pomembno, da se zaposleni zaveda svojih pravic, prav tako pa ni zaman podučiti niti delodajalcev. Vse več se namreč dogaja, da kljub zakonodaji in uredbam v zaposlitvenih sektorjih še vedno iščejo luknje z namenom prihranka.

Vas zanima, kako Slovenci sledimo »trendom« dnevnih migracij zaradi zaposlitve?