(Pre)živeti s kulturo

Bliža se 8. februar, kulturni dan. Dan, ki ga nekateri dojemajo kot dela prost dan, drugi pa se poklonijo kulturi. Kakšno pa je življenje kulturnikov? Kako je urejen njihov status? Ali je mogoče v teh časih preživeti s kulturo, ali se večina kulturnikov dandanes z njo ukvarja poleg redne službe?

Mitja Okorn, režiser, je za naš članek nekoč komentiral: »Vedno me je motiviralo, če je bil nekdo kvalitetnejši. Slovenska mentaliteta pa je takšna, da je potrebno tistega, ki je nadpovprečen, takoj »zjebati«. Ker je Slovenija dežela povprečnežev, gre vsem »v nos«, če si nadpovprečen. Če bi vsi želeli postati nadpovprečni, bi lahko dvignili celotno kulturo. Sedaj pa želijo nadpovprečnega »zjebati«, da bo prav tako povprečen, kot so oni.«

Ali je res tako? Zakaj se nam zdi, da država in državljani vedno manj cenijo kulturo in kulturnike na sploh? Pred leti smo celo doživeli, da je takratna vlada ukinila samostojno Ministrstvo za kulturo in ga združila k izobraževanju in športu. Nič kolikokrat sem slišala kritike na račun dramskih igralcev, češ, da »itak nič ne počnejo«, da samo malo igrajo na odru ob večerih in to je to. Da sploh nimajo 8-urnega delovnika, da to sploh ni poklic. Takšnih mislecev je, upam si trditi, polovica v naši državi. Polovica jih torej pljuva čez pevce, gledališke igralce, filmske igralce, režiserje, umetnike, slikarje, pisatelje, pesnike, pianiste, violiniste, dirigente, tekstopisce itd. Ampak tega zapisa ne bomo posvečali njim, temveč kulturnikom, ki s svojim talentom in trdim delom prispevajo k slovenski kulturi in jo bogatijo.

Miša Molk je nekoč dejala, da je recept za uspešno kariero v kulturi »znanje, vztrajnost, osredotočanje znanja in interesa«, hkrati pa je potrebno neprestano rasti in si tega tudi želeti. »Uspešna kariera je posledična. Torej dolgotrajna, ki nosi čas naprej. Zato lahko govorim predvsem o usmerjeni energiji v nove presežke, pa naj bo na katerem koli področju. Govorim o znanju in raziskovanju, ki jima pridaš še osebnostni pečat. To je dobra pot k uspešni karieri. Vse drugo so le medklici.«

Vsi kulturniki s karizmo in vsi ljudje, ki so imeli kdajkoli stika s kulturo, menijo, da je potrebno najprej nekaj let garati in delati bolj kot ne na »prostovoljni« ravni, šele po nekaj letih pa oseba začne služiti in se preživljati s tem, kar počne. Na začetku je zato pomembno, ne bomo lagali, da imate pripravljen »plan B« - plan, ki vam bo pomagal preživeti s vsakdanjimi stroški – torej redno službo, ki jo boste opravljali zaradi preživetja, s kulturo pa se boste ukvarjali s srcem. Pomembno je, da se povežete s pravimi ljudmi in se zavedate, da boste za dosego cilja velikokrat primorani vložiti tudi svoj denar, ki ga še dolgo časa ne boste dobili nazaj. Če hočeš biti dober režiser, si boš slej ko prej moral kupiti dobro mašinerijo, da bi lahko konkurirali na trgu dela, če hočeš biti producent, bo potrebno začetni kapital vložiti v prave stvari. Potrebno je dokončati ustrezno fakulteto in se že med študijem srečevati in mrežiti z ljudmi, ki vas lahko potisnejo naprej. A potrebno je vedeti sledeče – ni pomembno, kdo in kam vas potisne, pomembno je, da se izkažete. Nič ne štejejo dobre veze in poznanstva, če na koncu ne zagrabite priložnosti in ne pokažete, iz katerega testa ste. Tako je v vseh strokah in kultura ni izjema. Pomemben je pogum, iskrenost, jasna vizija, veselja do dela, predvsem pa vztrajnost! Kolikokrat je potrebno pasti in ponovno vstati, da končno uspe! Pa vendar uspe!

Kako si urediti status samozaposlenega v kulturi?

»Ustvarjalci na področju kulture, ki opravljajo samostojno specializiran poklic s področja kulture kot edini ali glavni poklic«, lahko na Ministrstvu za kulturo zaprosijo za status samozaposlenega v kulturi.

Strokovnjaki in kulturniki velikokrat opozarjajo, da je status samozaposlenega v kulturi pomanjkljivo urejen in velikokrat delavce obsodi na prekerno delo in nizke plače. Po drugi strani pa je pridobitev statusa edina možnost in rešitev za takšne ustvarjalce.

Samozaposleni v kulturi delujejo na enak način kot samostojni podjetniki, torej delujejo kot delodajalci in ne kot delojemalci. A s pomočjo drugačnega statusa se kulturniki izognejo nekaterim problemom, ki jih prinaša s.p. Glavna prednost statusa je ta, da prispevke plačuje država. Druga prednost pa je, da se imajo kulturniki s statusom pravico prijavljati na razpise, ki so namenjeni predvsem njim, samozaposlenim v kulturi.

Pogoji za vpis v razvid se razlikujejo glede na to, kdaj zaprosite za status. V primeru, da za status zaprosite do dve leti po diplomiranju, morate kot prilogo dodati študijske dosežke, ki obetajo pomembno delovanje na področju kulture in ustvarjanja. Če za status zaprosite kasneje, ko te delovne izkušnje na področju kulture že pridobili, so pogoji drugačni. Opravljati morate poklic, ki je na seznamu poklicev – v primeru, da vašega poklica ni, morate odločitev, ali bo vašo dejavnost vključila v kulturo ali ne, prepustiti pristojni Ministrici. Priložiti morate vaše dosedanje dosežke, seznam del, objave ipd. S pridobljenim statusom kulturnika lahko posebej zaprosite za ugodnost, da ste upravičeni do plačila prispevkov za socialno varnost, saj vam to ponuja država. Država bo ugodila vaši prošnji v primeru, da izpolnjujete tri pogoje: ste vpisani v razvid samozaposlenih, vaši prihodki ne presegajo določenega cenzusa, vaše delo pa ponuja izjemen dosežek (ali opravljate deficitaren poklic v kulturi).

Na ta način država vsaj malo pomaga in pripomore k širjenju kulture in kulturnega ustvarjanja. Zavedati se namreč morajo, da je konkurenca danes zelo velika, in pomembno je, da izstopate iz povprečja. Tako kot na splošno pri start-upih, je v kulturi enako. Ljudem je potrebno predstaviti nekaj inovativnega, nekaj novega, nekaj, čemur se bodo smejali ali jih bo dotaknilo do te mere, da se jim bo naježila koža. Potrebno je biti vztrajen in poln idej, da lahko navdušite tako strokovnjake kot amatersko javnost.

Preverite delovna mesta, ki jih ponujamo na našem portalu s področja kulture, izobraževanja in športa.

Avtor: Anja Damjanović za MojeDelo.com