Zaposlitveni portal MojeDelo.com za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo? Strinjam se Želim izvedeti več

»Tujina odpre oči, nas naredi bolj odrasle in odgovorne«

3.11.2015

Povej naprej

Glede iskanja službe v Španiji je situacija v velikih primerih podobna kot v Sloveniji. Medtem ko pred nekaj leti za večino delovnih mest ni bilo potrebnih izkušenj, so te danes na prvem mestu pod zahtevami delodajalcev, pa četudi gre za delo v trgovini.

Komunikativno Sašo sem spoznala še v času študija. Takrat je že nekaj let živela v Španiji in glede na to, da sem študirala španščino, sem bila (pa tudi vsi ostali moji sošolci) zelena od zavisti zaradi njenega tekočega govorjenja v tujem jeziku in naglasa, ki se je že zelo približal domačinom. Saša je zaljubljena v Španijo, zato sem sklenila, da jo povprašam o življenju, delu in situaciji v tej vroči državi. Spregovorila je tudi o trenutni gospodarski krizi, o domotožju in o odnosih na delu.



Za začetek tisto tipično vprašanje - zakaj ravno Španija, kaj te je pritegnilo k selitvi v tujino?

Španija me je začela zanimati, ko sem imela približno 13 let. Zanimala me je država, jezik, njihova kultura, itd. Ko sem se vpisala v srednjo šolo, sem imela srečo, da sem bila sprejeta na Gimnazijo Poljane, kjer sem si kot drugi tuji jezik lahko izbrala španščino. Po končani srednji šoli sem v Madridu preživela en mesec in se vanj »zaljubila« na prvi pogled – v tistem trenutku sem se odločila, da hočem študijska leta preživeti v Španiji.

Kakšni so bili začetki iskanja službe v Španiji, kako si se znašla?

Začetek je bil na splošno težak. Mesti, v katerih sem se gibala do tedaj s 11.000 in 300.000 prebivalci sem zamenjala za mesto z dvema milijonoma prebivalcev. Na začetku je potrebno urediti veliko stvari, predvsem pa se je potrebno navaditi na novo okolje, na nove pogoje. Iskanje službe se je v mojem primeru zavleklo v nekaj mesečni projekt. Ko sem prišla, sem dva meseca delala v madridskem hotelu, to začasno službo pa sem dobila preko enega redkih prijateljev, ki sem jih imela ob prihodu v Madrid. Po prvi selitvi v drugi del Madrida, le pet mesecev po mojem prihodu, sem slučajno naletela na agencijo za začasno delo Randstad. Naslednji dan sem pri njih oddala življenjepis, povsem brez velikih pričakovanj, v mislih nisem imela nobene konkretne službe. Kmalu pa so me povabili na razgovor za delo na letališču. Tam sem po devetih mesecih dobila pogodbo za nedoločen čas vse do februarja 2012, ko je španska letalska družba, za katero sem delala, Spanair, nehala delovati in s tem sem bila tudi jaz na samem začetku.

Kako bi komentirala španski trg dela? Se kako razlikuje od slovenskega, in če se, v čem?

Španski trg dela se je z leti finančne krize močno poslabšal. Ob mojem prihodu leta 2006 službe ni bilo težko dobiti. Prav tako je bilo na letališču vedno veliko dela. Sodelavci, ki niso imeli iste sreče kot jaz in niso uspeli dobiti pogodbe za nedoločen čas, so eno pogodbo za določen čas povezali z drugo v drugi firmi in tako naprej. Vedno so imeli priložnost za delo. Vendar pa se je situacija kmalu poslabšala. Glede iskanja službe v Španiji je situacija v velikih primerih podobna kot v Sloveniji. Medtem ko pred nekaj leti za večino delovnih mest ni bilo potrebnih izkušenj, so te danes na prvem mestu pod zahtevami delodajalcev, pa četudi gre za delo v trgovini. Večina delovnih ponudb je koncentriranih na en sektor: gre za komercialiste, prodajalce in telefoniste.

Saša Vukovič, ki že 10 let živi v Madridu, je začela kot študentka, mesto pa jo je tako navdušilo, da se je odločila tam tudi ostati. Trenutno je zaposlena na podjetju IBM kot administrator.

Kar se tiče razlik, bi predvsem izpostavila razliko med španskim in slovenskim študentom. V Španiji ne obstajajo študentski servisi v taki obliki, kot jih poznamo mi. Študent v Španiji plača šolnino in ima v službi iste pogoje kot ostali. Na njem je, da se z delodajalcem dogovori o urnikih, pogojih in dovoljenju za opravljanje izpitov, če delo opravlja v času predavanj.

Moje delovne izkušnje so mešane. V prvem podjetju sem preživela skoraj 6 let in pogoji so mi izredno ugajali. Bila sem zmožna istočasno delati 30 ur na teden in nisem izpustila skoraj nobenega predavanja. Urniki so bili stabilni, popoldanski, od 16h, 17h naprej. Imela sem možnost menjanja izmen s svojimi sodelavci. Bili smo kot ena velika družina in se še vedno družimo. Naše podjetje je imelo dogovor z letalsko družbo za letalske vozovnice, tako da smo zaposleni plačali samo letalske takse, če smo želeli potovati. Odnos do delavcev je bil popolnoma drugačen kot v naslednjem podjetju, v katerem sem preživela skoraj dve leti, od avgusta 2013 pa do junija 2015. Prav tako so bili v naslednjem podjetju slabši pogoji za delo – veliko več stresa, plača je bila slabša itd. Pa vendar so bile tudi pozitivne stvari: veliko dobrih ljudi in stabilnost kar se tiče pogodbe, ki sem jo prav tako podpisala za nedoločen čas.

Kakšen se ti zdi odnos do dela Špancev?

V Španiji je velika razlika med severom, centrom in jugom Španije. Na jugu je brezposelnost res zelo velik problem. V Andaluziji na primer veliko ljudi čaka na prihod velike noči, praznikov in poletja, saj je to za večino prebivalcev edina možnost, da dobijo začasno delo.

V zadnjih letih je bilo finančno krizo možno opaziti na vsakem koraku. Veliko ljudi je čez noč ostalo brez vsega premoženja. Na novicah sem pred nekaj meseci prebrala zgodbo o paru, ki se je v času pred krizo opogumil in si kupil ne le eno hišo, ampak celo dve istočasno, nato pa sta oba hkrati ostala brez službe in v taki situaciji obstala več let. Tako sta morala, kljub temu, da sta do tistega trenutka redno plačevala vse obroke kredita, stanovanji prepustiti banki in si pomoč poiskati pri družini oziroma znancih. Takih zgodb je bilo v zadnjih letih nešteto. Veliko se je odkrito in brez dlake na jeziku govorilo o revščini in o tem, da veliko družin svojim otrokom ne more dati osnovnih potrebščin.

So pa Španci bili in so še vedno jezni in nezaupljivi, ko tema nanese na lepšo prihodnost in na boljše stanje države. Še vedno je preveč brezposelnih in ljudi, ki kljub temu, da imajo službo, ne morejo živeti dostojno.

Kje in kako Španci iščejo delo? Kako država pripomore k izboljšanju stanja pri prijavah na fakultete?

V Španiji se delo išče preko internetnih strani, preko Zavoda za zaposlovanje in preko agencij za začasno delo, kot so Adecco ali Randstad. Obstaja nešteto internetnih strani, na katerih podjetja objavljajo oglase. Dve najbolj poznani internetni strani sta Trabajos.com in Infojobs. Se vedno pa se veliko ljudi odloči za osebno izročitev življenjepisa.

Fakultete imajo še vedno iste pogoje kot pred nekaj leti. Število razpisanih mest ni odvisno od dejanskega povpraševanja v določenem sektorju. Vendar pa velja nekaj, o čemer se govori tudi v Sloveniji. In sicer, da je preveč izobraženih ljudi z univerzitetno izobrazbo in premalo ljudi z opravljeno poklicno šolo. Tako je veliko ljudi z opravljeno poklicno šolo dobilo službo veliko prej kot pa veliko drugih študentov, ki so končali študij na številnih španskih univerzah.

Kje je stil življenja in nivo socialne države boljši – v Španiji ali v Sloveniji?

Kvaliteto življenja je težko primerjati v dveh tako zelo različnih državah. Po mojem mnenju imata obe državi veliko pozitivnih stvari. Madrid je v primerjavi z Ljubljano veliko večji, ima prebivalcev za celo Slovenijo. Če v poštev vzamemo tudi vse zaselke, ki pripadajo Madridu, ima prestolnica v celoti prebivalcev za tri Slovenije.

Španci so bili vedno ponosni na svoje zdravstvo, je pa v zadnjih letih to zadovoljstvo močno upadlo, kljub temu, da je še vedno na visokem nivoju in da je veliko storitev vključenih v osnovno zdravstveno zavarovanje. Javni prevoz je zelo dobro organiziran. Madridski metro velja za enega najboljših in najbolj urejenih na svetu in ti španski inženirji, ki so sodelovali pri madridskem projektu, sedaj sodelujejo pri izdelavi podzemnih železnic v državah Južne Amerike in Azije. Na voljo imam metro, veliko število mestnih in obmestnih avtobusov. Zadnji metro gre iz končne postaje ob 1.30. Ob 00.00 začnejo iz Cibelesa voziti nočni avtobusi, ki z mestnim centrom povezujejo praktično vse Madridske soseske. Je pa res, da vsi kdaj najdemo kakšne napake prevoza, nad katerimi se pritožujemo.

Velika razlika je v šolstvu. Medtem, ko so v Sloveniji skorajda vse šole javne, je v Španiji situacija drugačna. Veliko šol je zasebnih oziroma polovičnih, javno-zasebnih, kjer so šolnine malce nižje. Še vedno je šolstvo povezano z vero. Tako so zasebne šole pod vodstvom verskih uslužbencev. Univerze so skoraj vse javne, se pa plača šolnina. Leta 2007, ko sem se vpisala v prvi letnik španščine na UCM (Universidad Complutense de Madrid) so bile cene kreditnih točk neprimerno nižje kot so bile leta 2013. Cene so se povišale nenormalno in povzročile, da je veliko študentov moralo pustiti študij oziroma ga podaljšati za več let. Cene kreditnih točk so v Španiji po letu 2013 povzročile veliko polemiko, številčne proteste in stavke študentov. Kriza v Španiji je povzročila, da je razlika med revnimi in bogatimi prebivalci vedno večja in tudi vedno bolj opazna.

Kako se ti je spremenilo življenje, odkar si v Španiji? Si se že navadila na španske navade in predvsem, koga oziroma kaj najbolj pogrešaš v Sloveniji? Ko zapustiš družino in svoje domače okolje, se življenje definitivno spremeni. Začeti je potrebno znova, od začetka. Prijatelje sem našla predvsem v službi in na fakulteti. Spoznala sem ljudi iz različnih držav Evrope in Latinske Amerike. Ko le lahko, grem v Slovenijo na obisk. Starše in mlajšo sestro še vedno pogrešam, pa čeprav smo že navajeni na tak način življenja. Pogrešam to, da bi lahko poklicala mamo in šla z njo v mesto na kavo, na košarkarsko tekmo z očetom. Kar se tiče sieste, je to že skoraj stereotip. Veliko ljudi pride iz dela pozno popoldan in ni časa za siesto. Ko pa so dnevi zelo naporni, med drugim tudi zaradi hude in suhe vročine v poletnem času, pa včasih prav pride tudi pol ure sieste.

Trenutno sem v Madridu že deseto leto, tukaj sem preživela najbolj pomembna leta svojega življenja in se navadila na življenje tukaj. Madrid me trenutno ne izpusti iz svojih rok. Pred enim mesecem sem tudi zamenjala službo, tako da trenutno ne razmišljam o selitvi nazaj domov.

Kaj svetuješ mladim, ki so še v dilemi, ali se preseliti in preizkusiti delo v tujini?

Nerada dajem nasvete na tem področju, ker sem mnenja, da ima vsak posameznik svojo situacijo in želje. Vsak si to izkušnjo razlaga na svoj način. So ljudje, ki so uspeli takoj. Drugim ni šlo po načrtih in so se vrnili domov. Zdi se mi pomembno imeti v mislih tudi to situacijo. Začetki v tujini so težki. Med prvimi dnevi v novem mestu in stanjem »stabilnosti« je dolga pot. Potrebno je veliko potrpežljivosti in predvsem vztrajnosti. Potrebno se je navaditi na novo okolje in na navade države, ki smo si jo izbrali kot nov dom. Službe se ne da dobiti kar prvi dan po prihodu. Iskanje stanovanja je tudi lahko stresno. Prav tako urejanje papirjev. Ampak lahko rečem, da je bilo v mojem primeru vredno truda. Prišla sem z 20-imi leti in se naučila samostojnosti in odločnosti. Postala sem bolj močna oseba in se naučila postaviti zase, ko je to potrebno. Sem neodvisna oseba, zmožna početi veliko stvari sama. Mislim, da vsem prav pride eno obdobje v tujini. Tujina nam velikokrat odpre oči in nas nauči veliko novih stvari. Predvsem pa nas naredi bolj odrasle in odgovorne.

Tudi vaše karierne ambicije segajo čez meje Slovenije? Preverite zadnjo ponudbo delovnih mest v tujini.

PONUDBA DEL V TUJINI


Avtor: Anja Damjanovič za MojeDelo.com

Povej naprej

Izberi področje dela