Menjava službe je vprašanje vrednot

Po nekaj minutah pogovora z dr. Aleksandrom Zadelom, direktorjem v podjetju Inštitut C.A.R. in predavateljem na koprski Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijsko tehnologijo, je jasno, da odlično pozna sebe, da sveta ne dojema povprečno, da zna najti ravnotežje med zasebnim in poslovnim življenjem, da zna svetovati. Kot kadrovik v ljudeh išče specifične odlike, kot predavatelj v študentih energijo in željo po spoznavanju novega, po odkrivanju lastnih vrednot. Torej je odličen sogovornik na temo kariernega razvoja.

Kako pomembna je ekonomska plat zamenjevanja služb?

"Danes imam zelo dobro plačo, a ni bilo vedno tako, še posebej ne za začetku kariere. Za odlično plačo, s katero si resnično zadovoljen, se lahko pogajaš šele, ko z navdušenjem in učinkovito opravljaš svoje delo. V prvi fazi plača ni najpomembnejša. Kadar svetujem in predavam, zmeraj poudarjam, da ključ pri iskanju dobre službe ni plača. Izgovor, da bo posameznik bolje delal, če bo bolje plačan, ne vzdrži. Najprej mora dobro in trdo delati, da bo potem lahko dobro plačan. Če tega v podjetju ne more doseči, si lahko, zopet na podlagi dobrega dela, poišče boljšo službo drugje." Študente zato spodbuja, da v sebi najdejo nekaj, kar počnejo najbolje, nekaj, po čemer se resnično ločijo od drugih. "Svetujem jim, naj to lastnost oziroma sposobnost izpostavljajo. Takšne ljudi ima delodajalec interes zadržati v podjetju in jih tudi dobro plačati." Pri tem opozarja na nevarnost strinjanja z vsem, kar trdi in naroči delodajalec, kar se pogosto dogaja predvsem mlajšim kadrom. "Če hočeš doseči svoje cilje, moraš sam pri sebi razčistiti, da ne moreš biti vsem všeč. Meni osebno je pomembno, da sem pošten in dosleden, ne pa da se vsakdo z mano strinja. Mnenja se včasih krešejo, na plan privrejo tudi čustva. Ta so začimba poslovnega sveta."

Po drugi strani je lahko služba vir negativnih čustev. "V prvih letih dela sem stres obvladoval manj učinkovito kot danes. Ko sem delal kot terapevt, sem znal potegniti mejo in zlorabljenih otrok, odvisnih od drog, in prevaranih ljudi nisem v glavi nosil domov. Pri tem sem bil profesionalen. Ko sem začel delati v gospodarstvu, sem postal osebno veliko bolj vpleten, navsezadnje so me plačevali zato, da nekaj naredim, izpeljem, ne da nekomu naročim in svetujem, naj to naredi." Za obvladovanje stresa je razvil recept, ki je deloval v večini primerov. "V podzemni garaži zgradbe Istrabenza je med zapornico in cesto 20-metrski klanec. Če na tem klancu nisem mogel izklopiti dela in priti domov svež, sem se držal pravila, da sem se moral o problemu pogovoriti s svojim nadrejenim. Dvakrat se je zgodilo, da je bil problem tako velik, da ga nisem mogel izklopiti. Takrat sem od predpostavljenega zahteval odgovore. Če ne bi dobil pravega odgovora, bi se poslovil in zamenjal službo. Takratni šef, član uprave Niko Trošt, je bil moder vodja, trd in zahteven, a zelo dovzeten po človeški plati. Njegovi odgovori so me takrat zadovoljili."

Je torej zdravo zamenjati službo, kadar naletiš na nepremagljivo razliko v razumevanju dela?

"Službo je treba zamenjati, ko vanjo več investiraš, kot dobiš. Pri tem ne gre le za vložen čas in prejeto plačo, ampak tudi za druge stvari. Če posameznik nima več časa za družino, če izgublja prijatelje, če stresa jezo na svoje najbližje, če ima načeto zdravje, če mu ne ostane nič časa za konjičke…, v takšnih primerih se je potrebno vprašati, ali plača, pozicija ali status odtehtajo posameznikov vložek. Zamenjava službe je stvar sistema vrednot. Povprečnemu Slovencu so osnovne vrednote zdravje, družina in služba, tako vsaj pravijo. Ko jih vprašaš, kdaj so nazadnje peljali otroke na izlet in ali trikrat tedensko telovadijo, pa se začnejo izgovarjati na službo. Če vse ostalo podrejaš službi, potem očitno zdravje in družina nista najpomembnejši vrednoti, mar ne? V zvezi s tem sem zelo zahteven sogovornik. Argumenta 'jaz bi, pa ne morem, ker ...' ne sprejmem."

Sam se je naučil ločevati med zasebnim in poslovnim življenjem, oblikovati življenje glede na svoj sistem vrednot.

"Upam, da bi to potrdili tudi moji najbližji – znam si vzeti čas zanje. Razen v izjemnih in vnaprej dogovorjenih primerih ob petih popoldan poberem šila in kopita in postanem izključno družinski človek. Ob osmih, ko gre mularija spat, preberem elektronsko pošto in od doma postorim, če je še kaj treba. To pomeni, da naslednje jutro pridem pripravljen. Med peto in osmo pa mora nekdo imeti zares dober argument, da se temu času odpovem. Če je treba, lahko ogromno delam, sicer pa ni moj standard, da bi kar tja v en dan delal cele dneve."


Avtor: Dunja Turk za Moje Delo.com